Povezava vohunjenja z diplomati in obveščevalci

POVZETEK

Vedno aktualno področje oz. dejanje je prav gotovo vohunjenje[2], za katerega lahko rečemo, da je prisotno na mnogih, če ne na vseh področjih družbenega delovanja. V tem članku nas bo primarno zanimala prisotnost vohunjenja, kot nezakonitega delovanja v diplomaciji. Obravnavo vohunjenja razširimo tudi na področje delovanja obveščevalnih služb, saj ugotavljamo, da se dejavnosti dopolnjujeta, prepletata in sodelujeta. Osredotočili se bomo na funkcijo/nalogo pridobivanja podatkov in informacij[3].

Zanimajo nas odnos med diplomacijo in obveščevalno službo določene države, potreba in vzroki za vohunjenje in ne nazadnje posledice morebitnega odkritja vohunjenja.

Tako diplomacija kot obveščevalne službe so primarno namenjene delovanju v tujini in v povezavi s tujino, torej v mednarodni skupnosti. Popolnoma jasno je, da država kot suverena entiteta v sodobnem svetu nima možnosti preživetja, če se ne povezuje in ne sodeluje z ostalimi državami. Povezovanje in sodelovanje je bistveno odvisno od interesa posamezne države v mednarodni skupnosti, ki je v večini primerov ekonomski interes.

Za urejanje mednarodnih razmer in odnosov z drugimi državami, le-te potrebujejo podatke in informacije, ki rezultirajo v znanju, da lahko uspešno urejajo in uveljavljajo svoje interese v mednarodni skupnosti.

KLJUČNE BESEDE: diplomat, diplomacija, obveščevalne službe, vohun, vohunjenje.

UVOD

Običajnemu bralcu svet diplomacije, obveščevalnih služb in vohunjenja predstavlja polje tajnosti, kjer so skrivnosti skrbno varovane. Diplomacijo nestrokovna javnost dojema in razume kot dejavnost brez konkretnih učinkov, kot ceremonial, prestiž, ki deluje v »belih rokavicah«. Obveščevalna dejavnost se povezuje z akcijo, polno napetosti in spletk, za kar je najbolj zaslužna filmska industrija. Vohunjenje se dojema kot aktivnost, ki odkriva varovane tajne in ima negativno konotacijo.

Večina držav ima prek ministrstev za zunanje zadeve vzpostavljena diplomatska predstavništva v različnih državah po svetu, kar je odvisno od interesa in potreb. Dejavnost je mednarodno priznana in kodificirana. Obveščevalne službe so prav tako del državnega aparata in namenjene delovanju v tujini in v povezavi s tujino. Na področju delovanja obveščevalnih služb v mednarodnih okvirjih ugotavljamo pravno praznino, konsenz o delovanju v mednarodni skupnosti ni dosežen. Mnogokrat so obveščevalne službe etiketirane kot »vohunske službe«, kar menimo, da je nekorektno, kljub določenim deviacijam znotraj obveščevalnih služb. Termin »vohunske službe« v tem kontekstu razumemo kot potenciranje z namenom ustvarjanja pozornosti.

Prav diplomacija in obveščevalna dejavnost bistveno pripomoreta k reševanju in urejanju kompleksnih in zahtevnih mednarodnih odnosov oz. interesov ter izogibanju uporabi sile. V članku obravnavamo obe dejavnosti; predvsem nas zanima potreba vohunjenja in prisotnost le-tega v diplomaciji in obveščevalnih službah.

Za boljše razumevanje najprej obravnavamo in predstavimo temeljne pojme in predstavimo bistvene razlike dejavnosti, ki jih v članku obravnavamo. Nadaljujemo z zgodovinskim pregledom razvoja diplomacije in obveščevalnih služb in na koncu še s pravnega zornega kota obravnavamo temo.

PREGLED POJMOV

Pojem oz. naziv »diplomacija« se pogosto, predvsem v anglosaškem območju, uporablja kot sinonim za »pogajanja«. Pojma ne gre enačiti, čeprav je bistvo diplomacije kot posebne dejavnosti prav urejanje mednarodnih zadev s pogajanji. Sinonimna uporaba pojmov je razumljiva, vendar ne natančna (Petrič, 2010, p. 34). Diplomacija je uveljavljena metoda vplivanja na odločitve in obnašanje tujih vlad in narodov s pomočjo dialoga, pogajanj in drugih ukrepov (Freeman, Marks, 2016). Je uveljavljena metoda s katero veleposlaniki in odposlanci uravnavajo in upravljajo odnose (Satow citated in Jazbec, 2009, p. 19). Lahko jo opišemo kot sredstvo s katerim država komunicira z zunanjim svetom (Watson citated in Justinek, 2011, p. 26). Razumeti jo je potrebno kot izvajalca zunanjepolitičnih usmeritev in odločitev, pri čemer ima »možnost sprejemati taktične odločitve, torej odločitve, kako cilje zunanje politike uresničiti, ne določa pa ciljev in strategije zunanje politike« (Petrič, 2010, p. 34). Iz definicij ni neposredno razvidna funkcija pridobivanja podatkov in informacij.

Obveščevalna dejavnost je najširši pojem med pojmi, ki se uporabljajo v povezavi z obveščanjem (npr. obveščevalni sistem, vohunstvo, obveščevalna skupnost …) in se ga lahko opredeli kot »rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh razpoložljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje« (Richelson citated in Purg, 2002, p. 14) in se »nanaša na informacije, ki jih vlada spozna kot pomembne za svoje vojaške, zunanje in varnostne interese« (Britovšek, 2008, p. 2).

Primarna funkcija obveščevalne dejavnosti je, da pridobiva pomembne podatke in jih preda odgovornim, ki jih uporabijo kot pomoč pri postopku političnega odločanja, pri čemer je potrebno poudariti, da obveščevalne službe ne odločajo glede političnih vprašanj, izrazijo pa svoje stališče ( Milašinović, 1983, p. 72-73). Kot širši pojem obveščevalno dejavnost lahko opredelimo kot organizirano pridobivanje novega znanja, različnih informacij o dogodkih, pojavih, naravi, družbi, torej o vsem, kar se dogaja okrog nas (Podbregar, 2008, p. 23). V ožjem smislu dejavnost zajema le tajno zbiranje in analizo podatkov ter njihovo transformacijo v t. i. obveščevalno informacijo (Purg, 2002, p. 15).

Delo obveščevalnih služb danes ne temelji na tajno zbranih podatkih, ampak poleg »posebnih metod in sredstev dela« uporabljajo tudi ostale »legalne« možnosti pridobivanja podatkov. Kljub temu ponekod opravljajo »umazane posle« s ciljem, da s pritiskom vplivajo na politične poteze določene države (Purg, 1995, p. 33).

Djordjević (citated in Podbregar, 2008, str. 25) pravi, da obveščevalna dejavnost pridobiva skrivnosti nasprotnika in se imenuje obveščevalna služba ter je sredstvo za nadvlado nasprotnika v političnem boju. Poleg svojih pristojnosti opravlja tudi naloge političnega značaja, predvsem na področjih in kadar legalna politična sredstva ne zadostujejo oz. zatajijo (Milašinović, 1984, p. 11).

Definicijo vohunstva je skozi zgodovino težko natančno opredeliti. Možno jo je razumeti kot tajno delovanje, ki ni nezakonito, kot tudi kot tajno delovanje, ki je nezakonito. Zaradi navedenega se poraja vprašanje natančne definicije »vohunstva«. Kdo je vohun? Kako lahko natančno definiramo vohunjenje?

Lukić (1982, p. 7) meni, da je za pojem vohunstvo težko podati kompleksno in natančno določeno definicijo. Nesporno je najbolj napačna definicija pojma vohunstva tista, ki bistvo delovanja vohunstva zamenjuje za formo in sredstva, s katerimi dejavnost pridobiva tajne podatke z nedovoljenimi sredstvi. Takšna kvalifikacija pojma vohunstvo bolj ustreza tehničnem kot vsebinskem značaju in je preveč enostavna ter hkrati ne upošteva »duše« oz. bistva, ki določa njen družbeni značaj, ki ga ima za vsako državo.

Vohunjenje »je zbiranje zaupnih informacij o drugih državah s tajnimi in nedovoljenimi sredstvi in metodami za doseganje politike in ciljev države, ki organizira takšno dejavnost, da bi zaščitila varnost svoje države in povzročila škodo interesom, politiki in varnosti drugih držav« (Lukić, 1982, p. 8).[4]

Če na podlagi Pravilnika oz. aneksa k IV. Haaški konvenciji (Konvencija o spoštovanju zakonov in običajev v vojni na kopnem) iz leta 1907 skušamo opredeliti definicijo vohuna, se osebo lahko obravnava kot vohuna samo, kadar deluje tajno ali pod lažno pretvezo z namenom pridobiti informacije in jih posredovati sovražni oz. nasprotni strani (Law and Customs of War (Hague IV), 1907, Article. 29). Vohunstvo v mednarodnem pravu oboroženih spopadov ni prepovedano, vendar osebe, ki jih ujamejo pri vohunjenju ne uživajo status vojnega ujetnika. Obravnava se jih po predpisih države, ki jih je pri vohunjenju prijela in se jih brez predhodnega sojenja ne sme kaznovati (Sancin, Švarc and Ambrož, 2009, p. 145).

»Vohunstvo pomeni prepovedano zbiranje tajnih, z zakonom zaščitenih, ali pa opravljanje z zakonom prepovedanih aktivnosti, povezanih z obveščevalno dejavnostjo. Gre torej za protipravne aktivnosti, za katere določa pravni red kazenskopravne sankcije. Z obveščevalno dejavnostjo zbiramo tudi take podatke in opravljamo v tem smislu protipravne aktivnosti (v domači zakonodaji so take aktivnosti obveščevalne službe legalizirane s posebnim zakonom o obveščevalni dejavnosti in službah). Zato lahko rečemo, da je vohunstvo le del in ena od metod obveščevalne dejavnosti, nikakor pa ne more biti njej sinonim« (Šaponja, 1999, p. 59).

Slovar na spletni strani Slovenske obveščevalno-varnostne agencije vohuna definira kot »pripadnika obveščevalne službe, policije, odporniškega gibanja ali druge organizacije, angažiran v tajnih obveščevalnih dejavnostih« (SOVA, 2018).[5] Angleški Oxford slovar vohuna (ang. Spy) definira kot osebo zaposleno v vladi ali organizaciji, ki skrivaj pridobi informacije o sovražniku ali tekmecu.[6]

Obveščevalna skupnost ZDA za agenta uporablja definicijo: »je oseba, ki sodeluje v tajnih obveščevalnih dejavnostih pod vodstvom obveščevalne organizacije, vendar ni operativec, uslužbenec ali dodeljeni delavec te organizacije« (Carl citated in Podbregar, 2008, p. 35).

ZGODOVINSKI PREGLED

Sodobne diplomatske prakse so produkt porenesančnega obdobja. Zgodovinsko gledano je diplomacija pomenila ravnanje uradnih (običajno dvostranskih) odnosov med suverenimi državami. Z 20. stoletjem pa so bile diplomatske prakse Evrope sprejete po vsem svetu in diplomacija se je razširila tudi med druge akterje na mednarodnem področju (mednarodne konference, parlamentarne diplomacije, mednarodne dejavnosti nadnacionalnih in subnacionalnih entitet …) (Freeman, Marks, 2016). Iz diplomatskih nalog, ki so bile v preteklosti ad hoc značaja in niso poznale stalnih diplomatskih predstavništev, se je razvila diplomacija (Türk, 2007, p. 209).

Razvoj in nastanek mednarodnih odnosov, ki so razumljeni kot meddržavni odnosi, lahko tesno povežemo z nastankom držav oziroma »teritorializiranih družbenih skupin« (Benko, 1987, p. 14), torej je za proučevanje razvoja diplomacije treba sprejeti tezo, da je država ključni dejavnik v diplomaciji, posledično je obdobje grških mestnih državic kot eno najpomembnejših pri razvoju diplomacije (Jazbec, 2009, p. 31).

Pomembno izhodišče mednarodnih odnosov je medsebojna odvisnost med posameznimi teritorializiranimi družbenimi skupnostmi. Določeno območje (država) ne daje vseh materialnih dobrin oziroma pogojev za materialno proizvodnjo. Primanjkljaj določenih dobrin je mogoče rešiti s posegom do teh dobrin na drugih ozemljih, in to na dva načina; prvič s kooperacijo in drugič z uporabo sile (Benko, 1987, p. 15).

Veliko rimsko cesarstvo v tistem času ni poznavalo enakosti, svoje cilje je dosegalo z uporabo sile. Odposlanci so odhajali v osvojene dežele in poročali o razmerah v provincah, drugim deželam mogočni Rim ni posvečal pretirane pozornosti (Vukadinović, 1994, p. 18). Jazbec (2009, p. 32) piše, da Rim v primerjavi z Grčijo ni razvijal in nadgrajeval diplomatske prakse, razlog za to pa je bila prevlada rimskega imperija in okupacije vsega do tedaj znanega sveta.

Bizanc je v 12. stoletju razširil naloge odposlancev, ki niso več samo prenašali sporočil, ampak so tudi ves čas poročali o razmerah v državi, v katero so bili poslani. Ta začetek t. i. velikega poglavja v zgodovini diplomatskih dejavnosti nekateri enačijo z vohunstvom in menijo, da je vsak diplomat nujno tudi »ogleduh« (Vukadinović, 1994, p. 19).

V obdobju renesanse je poleg velikih družbenih in kulturnih sprememb, značilna tudi vzpostavitev diplomacije na drugačni ravni. Razvoj diplomacije je potekal predvsem v Beneški republiki, Milanu in Toscani. Razvoj Benetk v trgovsko velesilo in delovanjem po svetu je za uspešno delovanje zahtevalo številne informacije, iz česar se je razvila diplomacija, pri kateri ni šlo več samo za občasno pošiljanje odposlancev ali sprejemanje tujih poslancev, ampak se je razvila oblika stalne dejavnosti oz. stalnih odposlancev. Beneški veleposlaniki oz. diplomacija je med prvimi pri pošiljanju in sprejemanju sporočil uporabljala šifre, s čimer se je dokaj uspešno izogibala razkritju vsebine tistim, ki jih to ne zadeva (Vukadinović, 1994, p. 19−20).

Naloga italijanskih poslanikov je bila delati tisto, kar najbolj koristi ohranitvi in povečanju njihove države, kar kasneje postane temeljna značilnost diplomacije (Barbaro citated in Vukadinović, 1994, p. 21). »Diplomat izhaja iz raison d´etat[7] in si ves čas prizadeva ostati na taki ravni, da se stvari lahko loteva realnopolitično, pri tem pa priznava in sprejema to, da ima vse, kar je v odnosih med posamezniki etično in moralno nesprejemljivo, v državnih zadevah drugačno konotacijo« (Vukadinović, 1994, p. 21). Diplomatu pri izbiri med moralnimi in nemoralnimi dejanji ni treba dvomiti, pred odločitvijo si mora zastaviti eno vprašanje, in sicer: Kaj bo ohranilo moč in svobodo njegove domovine (Machiavelli citated in Vukadinović, 1994, p. 22)? Odposlaniki italijanskih mestnih državic so s svojim osebnim sodelovanjem ustvarili pravo vohunsko mrežo, ki se je poleg vohunskega posla ukvarjala tudi z bolj grobimi dejavnostmi, kot npr. politični umori, ki so bili v Italiji precej pogosti (Milašinović, 1983, p. 20).

Predvsem v 17. in 18. stoletju se je od diplomatskih predstavnikov zahtevalo, da poleg običajnih nalog tudi vohunijo. Diplomata se je imenovalo »pošteni vohun«. Na voljo so jim bila materialna sredstva za podkupnine vplivnim osebam v državah akreditacije, dejanje pa se je razumelo kot »nemoteče« do mednarodnega prava. Še več, podkupovanje z namenom pridobitve tajnih podatkov se je razumelo kot dolžnost vsakega diplomata (Milašinović, 1983, p. 22−23).

Ob prehodi iz 19. v 20. stoletje je bila Evropa praktično glavno središče mednarodne politike. O tej politiki pa je odločalo pet velikih držav Evrope, ki si so tudi samodejno prilastile pravico do odločanja o politiki malih držav. Omenjen način delovanja je povzročil neenakopravnost in možnost velikih nevarnosti. Delovanje t. i. klasične diplomacije[8] je bilo tajno in je potekalo daleč od oči javnosti. Z vstopom dveh velikih držav v svetovno politiko (ZDA in ZSSR) se je začel propad metod dela klasične diplomacije. Nezaupanje do evropskih institucij, diplomacije petih evropskih držav in prepričanje o enakosti vseh ljudi je ameriškega predsednika Wilsona vodilo, da je poskušal spremeniti način in metode dela klasične diplomacije. Nova t. i. moderna diplomacija naj bi bila bolj odprta in naj ne bi uporabljala metod dela t. i. klasične diplomacije (Vukadinović, 1994, p. 37−39). Ključno vlogo pri oblikovanju elementov moderne diplomacije[9] pa lahko pripišemo diplomatskemu učinku Društva narodov (1920), katerega delovanje je temeljilo na skupnosti oz. celoti pravil in principov in nadalje s sklicevanjem letnih sestankov na določeni lokaciji in ob določenem času ter s stalnim sekretariatom usposobljenih mednarodnih strokovnjakov (Jazbec, 2009, p. 39). Vsekakor pa ima zgodovinska izkušnja, predvsem negativni vidik delovanja Društva narodov, bistveno vlogo pri snovanju naslednje mednarodne organizacije za vzdrževanje svetovne varnosti in miru – OZN, ki je bila ustanovljena po drugi svetovni vojni in še danes velja za najvplivnejšo mednarodno organizacijo (Türk, 2007, p. 321−322).

S sprejetjem mednarodnih pogodb, kot sta Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih (1961) in Dunajska konvencija o konzularnih odnosih (1963), moderna diplomacija postane kodificirana.

V obdobju hladne vojne[10] so se na veleposlaništvih razraščale dejavnosti, kot npr. subverzija, vohunjenje, diplomatska predstavništva so postala središča obveščevalnih dejavnosti. Poleg teh dejavnosti, ki niso skladna z diplomatskim delovanjem niti z Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih, so diplomatska predstavništva postala zatočišča emigrantov, beguncev in pogosto tudi tarča terorističnih napadov. V teh napetih mednarodnih odnosih v času hladne vojne tudi diplomacija ni mogla ostati indiferentna. Te aktivnosti oz. dejavnosti so povod za razvoj protiobveščevalnih služb, ki so se ukvarjale predvsem s tujimi diplomatskimi predstavništvi. Po koncu obdobja hladne vojne je tovrstnih oblik nediplomatskega ravnanja diplomatov in diplomatskih predstavništev »gotovo manj« (Vukadinović, 1994, p. 114−115).

V obdobju moderne diplomacije se od le-te zahteva, da svoje delovanje podredi načelom in pravilom mednarodnega prava, osnovanega predvsem z Ustanovno listino OZN. Delovanje sodobne diplomacije v okviru mednarodnih načel in norm je »značajna karakteristika«, ne glede na številne kršitve (Janković citated in Milašinović, 1983, p. 34). Kršitve v diplomatskem delovanju so najpogosteje vezane na obveščevalno delo diplomatskih predstavnikov (Milašinović, 1983, p. 34). V času postmoderne diplomacije[11], ko je razmah javne diplomacije v največjem obsegu do zdaj, pretirano verjeti oz. pričakovati, da bo javnost izvedela za vsako diplomatsko potezo (Vukadinović, 1994, p. 247).

Obveščevalna dejavnost je skozi zgodovino kot aktivnost brez uradne forme prerasla v kompleksno državno inštitucijo s funkcijo profesionalne obveščevalne službe, kateri so kasneje dodane še druge dejavnosti ( Milašinović, 1984, p. 5). Obveščevalno varnostne službe so bile v preteklosti »bojevniki na nevidnem bojnem polju« in so se ukvarjale predvsem z zbiranjem podatkov o drugih državah, t. i. vohunjenjem, ter da obstajajo primeri zarot, atentatov in ostalih »nečednih« poslov, iz česar izvira negativen oz. slabšalni prizvok teh služb (Podbregar, 2008, p. 21–22). Obveščevalna služba kot dejavnost je nastala veliko prej v materialnem smislu kot obveščevalna služba v formalnem smislu (ustanova) (Rodić citated in Purg, 2002, str. 21−22). Obveščevalna dejavnost kot institucionalizirana oblika delovanja je inovacija Viktorijanskega obdobja (druga polovica 19. stoletja) Združenega kraljestva (Britovšek, Sotlar, 2014, p. 282).

V zgodnjem srednjem veku je bila obveščevalna dejavnost v izraziti funkciji posameznih vladarjev, njen pomen pa predvsem za potrebe vodenja vojn. V srednjem veku okoliščine za razvoj obveščevalnih služb še niso bile najugodnejše. Kljub temu se v zahodni Evropi vohunstvo začne sistematično uporabljati. Srednji vek je vnesel nekaj novih elementov v oblikovanje obveščevalne službe, saj se poveča njena uporaba, metode obveščevalne dejavnosti se izpopolnjujejo in nastajajo nove. Izstopajoče obveščevalne službe tega časa so predvsem obveščevalne službe bizantinskega cesarstva, papeške kurije in katoliške cerkve, mongolskih osvajalcev in Dubrovniške republike (Rodić citated in Purg, 2002, str. 22-23).

S krepitvijo položaja interesov in politike italijanskih mestnih državic nastanejo prve možnosti za začetek sodobnih obveščevalnih služb (The New Encyclopadia Britannica citated in Purg 2002, p. 24). Italijanske mestne državice so v 15. stoletju začele ustanavljati stalna predstavništva v tujih prestolnicah, predvsem Benečani pa so ta predstavništva začeli uporabljati kot obveščevalne vire. Razvili so celo kode in šifre, da so lahko tajno posredovali podatke (Purg, 1995, p. 50).

Za začetek razvoja sodobnega vohunstva lahko štejemo obdobje konca 19. stoletja. Za razvoj je najbolj zaslužna angleška obveščevalna služba. V 19. stoletju razvijejo več tehničnih sredstev, ki služijo kot pripomočki obveščevalni dejavnosti (npr. Morsejevi znaki, fotografski aparat, brezžični telegraf) (Purg, 2002, p. 25). Razvoj angleškega vohunstva je tesno povezan z razmahom kolonializma (Purg, 1995, p. 51). Anglija je prva stopila na pot kapitalističnega razvoja, kar je zahtevalo tako obrambo novih razrednih odnosov, ki so nastajali v razvijajoči se družbi, kot tudi širitev na ostala področja in druge države z namenom lastne krepitve. Z njeno širitvijo in razvojem se je ustvarjala in krepila tudi njena obveščevalna služba. Posledično velja angleška obveščevalna služba za najstarejšo moderno obveščevalno službo (po Lukić, 1982, str. 10).

Glavna funkcija obveščevalne službe do 20. stoletja je bila zbiranje informacij. Največja transformacija funkcij se je zgodila med obema vojnama, kar je posledica spremenjenih odnosov v mednarodni skupnosti in potrebah posameznih držav, posebno tistih z odločujočo/pomembnejšo vlogo v svetovnih zadevah. Najznačilnejše nove funkcije obveščevalne službe so psihološko propagandna dejavnost in druge subverzivne aktivnosti (terorizem, diverzije, sabotaže, povzročanje kriznih razmer ipd.), predmet dela obveščevalne službe pa se v modernem času težko natančno določi (Milašinović, 1983, p. 72−73).

Obdobje hladne vojne lahko označimo kot obdobje obveščevalnih služb, saj si obveščevalne službe nasprotnih blokov postanejo sovražne, v mnogih pomembnih državah nastanejo obsežne birokracije, ki so sestavljene iz trdo povezanih in konkurenčnih služb, ki medsebojno tekmujejo in si odrekajo informacije (Purg citated in Kuhelj, 2012, p. 27).

Za današnji čas je značilna specializacija obveščevalnih služb za različna področja (politično, vojaško, gospodarsko …). Današnji obveščevalni strokovnjak bi moral zasedati osrednje mesto v debatah, vezanih na politiko nacionalne varnosti (Purg, 1995, p. 51−53).

Vohunstvo ni nov pojav niti proizvod modernega človeka in civilizacije, nastala je s človekom in je poznana tisoče let nazaj. Znano je, da so ljudje od nekdaj želeli izvedeti, kaj mislijo sosed, prijatelj in sovražnik, kaj oni delajo in kaj načrtujejo. Na podlagi tega so usmerjali svoje aktivnosti (Lukić, 1982, p. 1).

Vohunjenje zahteva ogromno poguma in potrpežljivosti, je samotarska igra. »Vohun, ki je poslan zato, da razkrije skrivnost sovražne države, ima lahko ogromno težav. Vohun, ki se odreče lastni državi in išče delo, tako da pomaga sovražnikom, se skoraj zagotovo sooči z mučenjem ali smrtjo, če ga odkrijejo« (Dowswell, Fleming, 2006, p. 89). »To delo zahteva mirnega, jasnega človeka, ki zna dobro preceniti situacijo in njene posledice ter ima uravnotežene poglede« (Ben-Menashe citated in Thomas, 2010, p. 85). Popov (1973, p. 37) pravi, da je »igra« dvojnega agenta »precej grda in nevarna stvar«. V tem poslu je zadosti malenkostna napaka in »ostanete brez glave«. V tej igri nihče nima priložnosti za dve napaki.

Obveščevalne službe se skoraj nikoli ne ravnajo po moralnih načelih, pravzaprav če bi se, bi dosegale slabše rezultate (Popov, 1973, p. 79). Čeprav »vojna ni mati vseh reči«, je pa gotovo »mati vohunstva« (Barring, 1970, p. 11). V času Napoleona je veljalo, da »vohun ni mogel biti pošten človek«, čeprav je Napoleon trdil, da je vohun na pravem mestu vreden kot 20.000 vojakov (Ambler citated in Lukić, 1982, p. 359).

V nadaljevanju bomo nekoliko podrobneje obravnavali nekaj zgodovinskih primerov »vohunjenja«. Posvetili se bomo metodam dela t. i. vohunov, iskali stične točke, podobnosti pri opravljanju dela. Ne bomo ugotavljali, ali je šlo za vohunjenje kot nezakonito ravnanje diplomatov ali obveščevalnih služb, ali je šlo za poseganje v državne suverenosti, osredotočili se bomo na metode dela, položaj oseb, ki so vohunili in iskali motive za vohunjenje. Izpostavili bomo delovanje Duška Popova, ki je med drugo svetovno vojno deloval kot dvojni agent v službi angleške in nemške obveščevalne službe[12] in sam sebe poimenuje »superšpijon« (Popov, 1973, p. 35). Kot drugo osebo bomo izpostavili Vladimirja Vauhnika, ki je pred začetkom druge svetovne vojne deloval kot vojaški ataše kraljevine Jugoslavije v Berlinu in je užival »diplomatski status« (Biber citated in Vauhnik, 1972, p. 8). Obe osebi sta delovali več kot pred pol stoletja, zato bomo na dogodke gledali z zgodovinsko distanco. Zdi se nam pomembno razlikovati obdobje delovanja, ko ni bilo mednarodnih pravil od obdobja, v katerem so poznana dovoljena in nedovoljena sredstva in metode diplomatske prakse.

Popov (1973, p. 11) v svojih spominih z naslovom Šifra Tricyce trdi, da ne verjame v tajne, in to kljub temu, da je eden izmed bolj znanih tajnih agentov (dvojni agent)[13] v času druge svetovne vojne. Meni, da ima vsak človek pravico do informacije oz. biti obveščen o vsem, o čemer je odvisna njegova usoda. Nadalje trdi, da ima večina držav zakone, s katerimi predpisujejo kaznovanje v primeru razkritja državnih tajn in meni, da oznake tajno (državne tajne) pogosto prekrivajo zločine držav (Popov, 1973, p. 7). Podobno meni Thomas (2010, p. 19), ki pravi, da njegovi viri trdijo, da so oznake oz. klasifikacije »zaupno« in »strogo zaupno« v obveščevalnih krogih »včasih le sredstvo za prikrivanje neprijetnih napak«.

Duško Popov je pri svojem delu pogosto uporabljal diplomatsko krinko, pod katero mu je pripadal diplomatski status ter s tem povezane imunitete in privilegiji[14], kamor sodi tudi uporaba diplomatske pošte (Popov, 1973, p. 205), ki jo je uporabljal za prenos dokumentov. Pošiljanje oz. komunikacija med tajnim agentom in »vezo« je potekala z uporabo diplomatske pošte (Popov, 1973).

V času druge svetovne vojne nemški Abwert ve oz. je seznanjen, da je na angleški ambasadi v Beogradu centrala britanske obveščevalne službe za Jugoslavijo (Popov, 1973, p. 42). Prav tako je bil Abwerth seznanjen s tem, da so bili uradi za izdajo potnih listin na britanskih ambasadah najpogostejša krinka za lokalno centralo MI6 (Popov, 1973, p. 48). Nemška ambasada v Madridu je služila kot diplomatska krinka za okoli 120 oficirjev Abwertha, 400 dodatnih agentov je bilo infiltriranih v razna podjetja (Popov, 1973, p. 94).

Vauhnik sam sebe v času službovanja kot vojaški ataše opredeli oz. imenuje kot »duša tuje obveščevalne službe« (Vauhnik, 1972, p. 154) v Berlinu, vojaške atašeje pa imenuje »legalna obveščevalna služba« (Vauhnik, 1972, p. 12). Iz poročila šefa varnostne policije zunanjemu ministru Nemčije je razvidno, da Vauhnik dejavnost vojaških atašejev opredeli kot vohunstvo v širšem smislu.[15] Jazbec (2007b, p. 57) pravi, da so bili vojaški atašeji kot izvajalci vojaške diplomacije sprva predvsem obveščevalci v uniformi, v novejšem času pa »vse bolj« diplomati. Del aktivnosti, ki jih opravlja vojaški ataše s tem, ko pridobiva neposredne in posredne informacije ter sestavlja stanje v državi sprejemnici, »meji z obveščevalno dejavnostjo« (Jazbec, 2007b, p. 58). Nekateri avtorji obveščevalno funkcijo diplomatov in konzulov enačijo s špijonažo v času miru, imenujoč jo »legalna špijonaža« (Milašinović, 1983, p. 105).

Tako Vauhnik kot Popov sta imela stike in zveze na visokih položajih, kar jima je omogočalo dostop do kakovostnih informacij. Stiki in zveze v diplomatskem delu so ključnega pomena, pravzaprav sta, kot pravi Jazbec (2007a, p. 128), temeljni metodi delovanja uspešnega diplomata. Navedeno izpostavi oz. opiše tudi Vauhnik ko pravi, da je bil še premalo časa v Berlinu, da bi imel dobre zveze z odgovornimi osebami v generalnem štabu, zato je težko prišel do pomembnih informacij (Vauhnik, 1972, p. 17).

Med branjem Vauhnika lahko pridemo do zaključka, da se neposredna informacija pridobi zelo težko, pomembno je znanje iz določenega področja (v njegovem primeru vojaškega) ter smiselno in logično sklepanje ter povezovanje segmentov podatkov v koristno informacijo.[16] Ta sistematičen in organiziran način lahko po Lukiću opredelimo kot »legalna« špijonaža.[17]

»Pri obveščevalni službi se spet in spet zatrjuje, da samo navidezno malenkostne stvari in dognanja pripeljejo do pomembnih odkritij, če jih pravilno razumeš in jih skrbno zasleduješ« (Vauhnik, 1972, p. 119).[18]

Tudi Popov pojasnjuje, da je »v tem poslu« ponekod pomemben povsem malenkosten podatek, da se sestavi mozaik (Popov, 1973, p. 48). »Bile so drobtinice, ampak dovoljšne, da si ustvarim bolj ali manj popolno sliko« (Popov, 1973, p. 60).[19]

S sistematičnim delom se da priti do skoraj pravilnih sklepov (npr. o približni moči nemške vojske), po poteh »družabnega vohunstva« pa priteče oz. se pridobi marsikaj pomembnega (npr. o naklepih nemškega vojaškega vodstva).[20]

Sam izraz vohun oz. vohunjenje mnogi avtorji uporabljajo v povezavi z obveščevalnimi službami kot z zakonom ustanovljenimi organizacijami, ki se ukvarjajo z informacijami na državni ravni, pretežno pomembnimi za nacionalno varnost posamezne države, ustavno ureditev in obrambne interese. Ker se delo obveščevalnih služb in diplomatsko konzularnih predstavništev pogosto prepleta in dopolnjuje (Milašinović, 1983, p. 6) oz. ni mogoče potegniti jasne ločnice med diplomatskim in obveščevalnim delovanjem (Milašinović, 1983, p. 18) je možno sklepati, da je delo diplomatsko konzularnih predstavništev posledično vpeto oz. povezano z vohunjenjem. Obseg vohunjenja kot dejanja, s katerim se pride do varovanih skrivnosti, v obveščevalnem delu tako Purg (2002, p. 16) kot Milašinović (1983, p. 64) sicer ocenita kot manjši del obveščevalnih dejavnosti. Sodeč po ocenah močne obveščevalne službe pridobijo tudi do 80 % podatkov po legalni poti (Milašinović, 1983, p. 137).

PRAVNA UREDITEV

Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih iz leta 1961 je obširna in temeljita ureditev pravil modernega diplomatskega prava (Denza citated in Simoniti, Jager Agius, 2014, p. 22) in temelji na dveh izhodiščih: suverenosti držav in dolžnosti vzdrževanja mednarodne ureditve s tem, da razvija prijateljske odnosov med narodi. Konvencija opredeljuje funkciji diplomacije, zaščito in predstavljanje nacionalnega interesa suverene države in dolžnost vzdrževanja mednarodnega miru, kot bistveni in na katerih temelji celotna zgradba Organizacije združenih narodov (Simoniti, Jager Agius, 2014, p. 22).

V Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih so med drugim določene tudi naloge diplomatskega predstavništva pri čemer se bomo osredotočili na nalogo, ki se posebej nanaša na pridobivanje informacij[21].

V citirani konvenciji je izrecno navedeno, da je način pridobivanja informacij mogoč samo z dovoljenimi sredstvi, pri čemer ni natančno določeno, kaj se pojmuje kot dovoljeno sredstvo. Meje pravice do informiranja so pogosto povod sporov (Bartoš citated in Bohte, Sancin, 2006, p. 98). Bohte in Sancin (2006, p. 99) opozarjata, da prekoračitev pravice do informiranja lahko preraste v vmešavanje v notranje zadeve država in da se zbiranje informacij od privatnih oseb ne tolerira in se kvalificira kot vohunstvo. Vmešavanje v notranje zadeve države sprejemnice so po Murtyu (citated in Mešič, 2015, p. 37) naslednja dejanja: svetovanje predsednikom vlade v državi sprejemnici na podlagi diplomatske komunikacije; komuniciranje z osebami, ki niso pooblaščene za komuniciranje z diplomatskimi agenti; dejanja, ki imajo namen prevrata države sprejemnice in vohunstva; dajanje kritičnih izjav do politike vlade države sprejemnice.

Milašinović (1983, p. 36) piše, da je diplomatska praksa posameznih držav poleg mednarodno priznanih in sprejetih nalog oz. funkcij diplomatskega predstavništva, polna primerov, ko vlade svojim diplomatskim predstavnikom nalagajo naloge (negativne funkcije), ki niso skladna s splošno sprejetimi pravili diplomatskega obnašanja. Nadalje navaja, da je pomembno razlikovati obdobje delovanja diplomacije med obdobjem, ko ni bilo mednarodnih pravil od obdobja, v katerem so poznana dovoljena in nedovoljena sredstva in metode diplomatske prakse.

Najpogostejše kršitve dovoljenega (uporaba dovoljenih sredstev) se pri delu diplomatov dogajajo v povezavi z obveščevalno dejavnostjo diplomata. Milašinović (1983, p. 39) izpostavi, da se zdi, da je velik del imunitete in privilegijev diplomata namenjen prav nemotenemu delu na obveščevalnem področju. Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih iz leta 1961 je namreč podrobno opredelila sistem diplomatskih imunitet in privilegijev, s čimer so se omogočili pogoji za nemoteno delo diplomatov, niso pa upoštevana oz. opredeljena vprašanja iz diplomatske prakse[22]. Meni, da mora znanost tem vprašanjem nameniti dodatno pozornost, in dodaja, da »se zdi«, da je eno izmed najzanimivejših prav vprašanje, vezano na funkcijo obveščanja (Milašinović, 1983, p. 40).

Diplomatska imuniteta je pomemben diplomatski institut določen in opredeljen v Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih[23]. Že iz preambule citirane konvencije je razvidno, da diplomatska misija uživa imuniteto in privilegije, katere namen ni dajati prednosti posameznikom, temveč omogočati učinkovito opravljanje diplomatskih nalog (DKDO, preambula). Lahko rečemo, da Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih obširno obravnava imunitete in privilegije[24], kar odraža pomembnost instituta imunitete in privilegijev.

Diplomatska imuniteta je izjema norme oz. načela notranjega prava suverene države in notranje pravo nima pristojnosti nad osebami in stvarmi, ki uživajo imuniteto, ki jo sicer država suvereno uporablja in izvaja na celotnem območju. Ločimo dve vrsti zlorabe instituta imunitete v državi sprejemnici, in sicer zlorabo s strani države pošiljateljice in osebno zlorabo osebe, ki uživa imuniteto. Terorizem in vohunstvo sta dve tipični zlorabi t. i. politične zlorabe[25] in se zlorabljata v manjšem obsegu kot osebne zlorabe (nepravilno parkiranje, prehitra vožnja, manjše tatvine ipd.[26]) (Mešič, 2015).

Kot pravi Mešičeva (2015, p. 54) ne moremo pričakovati, da norme pravnega reda ne bodo kršene, kar velja tudi za mednarodno pravo. Dodamo lahko, da so kršitve le-tega odvisne od mnogih dejavnikov in okoliščin zapletenih mednarodnih odnosov.

Večina diplomatov ne zlorablja diplomatske imunitete, pri neetičnih diplomatih pa so najpogostejše zlorabe na osebni ravni, manj je političnih (Časopis Večer, 2017).[27]

Glede mednarodnega prava v povezavi z obveščevalno dejavnostjo obstajata dve stališči.

Prvi, tradicionalni pristop k obravnavi zavzema realen pogled na obveščevalno dejavnost v mednarodnem kontekstu in ocenjuje, da mednarodno pravo ne omejuje (niti ne bo) aktivnosti večine obveščevalnih dejavnosti. Znotraj tega pogleda so države motivirane za zbiranje obveščevalnih podatkov (Brown, Metcalf citated in Deeks, 2016, p. 606).

Drugi pristop pa interpretira razširjeno meddržavno sodelovanje pri vohunjenju, in kot kaže, države priznavajo pravico do opravljanja obveščevalne dejavnosti s sklicevanjem, da je ravnanje v skladu z mednarodnim pravom (Simmons, Neubert citated in Deeks, 2016, str. 609).

Milašinović (1983, p. 7) pravi, da se očitno zanemarja (namerno ali nenamerno) osnovno načelo mednarodnih odnosov, ki v ospredje postavlja teritorialno integriteto in suverenost vsake države in nevmešavanja s strani drugih, kar bi se moralo razumeti kot prepoved obveščevalnega delovanja na ozemlju druge suverene države.

Torej, osnovno vprašanje glede mednarodno pravne regulative obveščevalne dejavnosti je, ali je obveščevalna dejavnost pravno dovoljena oblika dejavnosti ene države napram drugi? V preteklosti je bil odgovor na vprašanje kategorično negativen. Obveščevalna dejavnost je bila zaradi metod in sredstev dela v preteklosti razumljena kot »zlonamerno in sovražno« dejanje. Z Ustanovno listino Združenih narodov je vojna prepovedana kot sredstvo reševanja sporov med državami in narodi oz. velja prepoved uporabe oborožene sile. Z listino pa je dovoljeno, da država sprejme preventivne ukrepe (lastna vojska, lastno orožje …) s ciljem obrambe od napadov ali agresije druge države, kar lahko danes pomembno vpliva na tolmačenje oz. razumevanje mednarodno pravno opredelitve obveščevalne dejavnosti. Lukić (1982, p. 371) meni, da se na tem mestu avtomatsko pojavi vprašanje, kaj vse sodi med preventivne ukrepe za obrambo pred napadom oz. agresijo. Ali je to le lastna vojska ali pa je mogoče poznavanje namenov potencialno agresorske države vključiti med preventivne ukrepe? Sklene, da je mogoče brez dvoma trditi, »da so vsi preventivni ukrepi, brez poznavanja namenov bodočega napadalca, oz. drugih držav in njihovih sil, samo orožje iz katerega se strelja brez nabojev«. Obveščevalna dejavnost se naj ne bi izključila kot preventiven ukrep obrambe, pravzaprav je eden izmed pomembnejših.

V mednarodnem pravu oboroženih spopadov vohunstvo ni prepovedano, vendar vsaj od sprejetja Pravilnika oziroma aneksa k IV. Haaški konvenciji iz leta 1907[28] velja, da vohuni, ki jih pri oz. med vohunjenjem ujamejo, ne uživajo statusa vojnega ujetnika (Sancin, Švarc, Ambrož, 2008, p. 175). Točno je definirano, kdaj se lahko osebo okarakterizira kot vohuna, ko deluje tajno in pod lažno pretvezo (Lukić, 1982, p. 365).

Vohunjenje se primerja oz. kategorizira kot drugi najstarejši poklic (Chesterman, 2006, p. 1072). Nekateri avtorji ugotavljajo, da v mednarodno pravni ureditvi glede vohunjenja obstaja prazen prostor in je status vohunjenja v času miru nejasen.[29] Če povzamemo besede Falka (citated in Radsan, 2007, p. 602), mednarodno pravo spregleda vohunstvo v času miru, številne razprave vohunstvo prezrejo ali pa bežno omenjajo njegovo definicijo ter opišejo nesrečno usodo vohuna ob prijetju.

Nekateri avtorji se sklicujejo oz. opozarjajo, da je treba ločiti med vohunjenjem v času miru in med vohunjenjem v času vojne. Ugotavljajo, da je mednarodno pravo, ki obravnava vohunjenje v času miru zaostalo in ni v koraku s časom. Demarest (citated in Radsan, 2007, p. 603) zaključi, da je vohunjenje »neprijazno dejanje«[30] in da dejanje ne krši mednarodnega prava.

Radsan (2007) literaturo, ki obravnava vohunjenje v času miru, torej izven določil prava v času vojne, razdeli v tri kategorije. Prva kategorija zavzema stališče, da je vohunjenje v času miru zakonito oz. ne nezakonito, druga stoji na prepričanju, da je vohunjenje v času mira nezakonito in tretja kategorija je mnenja, da vohunjenje v času mira ni niti zakonito niti nezakonito.

Ne nezakonito vohunjenje

V času miru ni nikjer v mednarodnem pravu izrecno prepovedano. Nekateri strokovnjaki menijo, da je vohunjenje del suverene pravice nacionalne države (Sulmasy, Yoo, 2006, p. 628). Podobno meni Scott (citated in Radsan, 2007, p. 604), ki trdi, da »vohunjenje ni prepovedano po mednarodnem pravu kot aktivnost, ki bistveno krši mednarodno pravo«. Vendar si avtorji, ki zagovarjajo stališče, da vohunjenje v času mira ni nezakonito, ne želijo zagovarjati oz. braniti aktivnosti vohunjenja (Radsan, 2007, p. 604).

Zagovorniki vohunjenja v korist le-tega navajajo argumente, da voditelji sprejemajo bolj informirane odločitve na podlagi informacij pridobljenih z vohunjenjem (Demarest citated in Baker, 2003, p. 1094). Nadalje vohunjenje glede na njegovo zgodovinsko sprejetost oz. dopustnost opredelijo kot verodostojen vir mednarodnega prava (Polebaum citated in Baker, 2003, p. 1094).

Nezakonito vohunjenje

Po drugi strani vohunjenje večina nacionalnega prava opredeli kot kaznivo dejanje. Večina nacionalnega prava si prizadeva preprečiti oz. prepovedati zbiranje tajnih podatkov na domačih tleh s strani tujih obveščevalcev in hkrati ščiti svojo dejavnost in kapacitete svoje države, da delujejo in zbirajo zaupne podatke v tujini (Chesterman, 2006, p. 1072). Wright (2008, p. 12) trdi, da je vsaka penetracija tujega agenta v času mira na ozemlje države in če je to v nasprotju z nacionalnim pravom, je v nasprotju tudi z mednarodnim pravom. Delupisova (citated in Radsan, 2007, p. 605) trdi »zdi se, da je vohunjenje v času mira nezakonito po mednarodnem pravu, če vključuje prisotnost skrivaj poslanih agentov (prikriti agentje) ene sile na območje druge države«.[31]

Radsan izpostavi dilemo glede stališča Delupisove, in sicer ni jasno, ali termin »prikriti agentje« vključuje obveščevalne častnike, ki vstopijo na ozemlje druge države pod lažno pretvezo z uporabo diplomatskih potnih listov ali bi bilo treba termin limitirati na tiste, ki v drugo državo vstopijo brez vednosti lokalnih oblasti. Delupisova s trditvijo, da vohunjenje samo po sebi ni mednarodni zločin, povleče pomembno ločnico med aktivnostjo oz. dejanjem, ki je v nasprotju z mednarodnimi normami in kriminalnim dejanjem. Mednarodni kriminal se lahko preganja pred mednarodnim sodiščem. Po njenem vedenju, mednarodna sodišča kot npr. Nürnberg, Haag niso obdolžila ali obsodila nikogar zaradi vohunjenja (Radsan, 2007, p. 605).

Niti zakonito niti nezakonito vohunjenje

Po Silverju in Hitzu (citated in Radsan, 2007, p. 606) lahko navedbe, da so države veliko manj tolerantne do vohunjenja, ko je storjeno nasproti njim, kot do vohunjenja, ki ga storijo same, namignejo zakaj noben mednarodni sporazum ali konvencija izrecno ne prepoveduje vohunjenja. Baker (2003, p. 1092) trdi, da mednarodno pravo niti dovoljuje niti ne prepoveduje vohunjenja, temveč ohranja prakso vohunjenja kot orodje za lažje mednarodno sodelovanje. Nadalje meni, da dejanja vohunjenja omogočajo državam, da preverijo, ali druge države izpolnjujejo mednarodne obveznosti in potrdijo legitimnost zagotovil teh drugih držav. Po njegovem mnenju so države zaradi vohunjenja kot orodja za spremljanje vedenja bolj pripravljene sodelovati.

Radsanova (2007, p. 602) teza je, da je vohunjenje zaradi nejasnosti v literaturi, ki obravnava vohunjenje v času mira, izven mednarodnega konsenza.

ZAKLJUČEK

Obe obravnavani službi oz. dejavnosti sta namenjeni delovanju v tujini in s tujino. Obe se ukvarjata s pridobivanjem informacij, bistveno bolj obveščevalne službe, kar zaznamuje že ime samo.[32] Zgodovinsko gledano sta bili obe službi povezani s pojmom tajnost. Diplomacija se od tega oddaljuje, kar ne moremo reči za obveščevalne službe. Diplomacija je mednarodno kodificirana, sprejet je konsenz o delovanju, na področju obveščevalnih služb lahko trdimo, da mednarodnega konsenza ni. Ugotavljamo, da je obveščevalnim službam primarno zbiranje podatkov in informacij, v diplomaciji pa je to le ena izmed nalog, ki ji sicer nekateri pripisujejo bistven pomen. Kar je pomembnejše, je mednarodno sprejeta norma v mednarodni konvenciji, torej legitimna aktivnost, ki je omejena na uporabo dovoljenih sredstev in metod.

Ključne razlike med dejavnostma so, da se, za razliko od obveščevalnih služb, v diplomaciji ne uporablja tajnih sodelavcev, je mednarodno pravno regulirana dejavnost, meje dovoljenega delovanja so jasno določene, ilegalnih metod se ne uporablja in od leta 1945 je značilno javno delovanje diplomacije. Prav te ključne razlike po našem mnenju bistveno vplivajo oziroma predstavljajo manevrski prostor za sporno delovanje oz. vohunjenje. Posledično je razumljiva pogostejša povezava vohunjenja z obveščevalnimi službami in manj z diplomacijo. Sicer se zdi, da je diplomatska imuniteta, ki diplomata ščiti pred pristojnostjo sodišč v državi sprejemnici, privlačen element za neetične aktivnosti in ga ne gre prezreti.

Odmevni primeri domnevnega vohunjenja obveščevalnih in diplomatskih služb v zadnjem obdobju[33] nakazujejo na uporabo nedovoljenih sredstev in metod tudi v sodobnem času. Vedno znova se izkazuje pomembnost podatkov in informacij, ki očitno pomenijo takšno dodano vrednost, pravzaprav bi lahko rekli, da moč, za katero je vredno tvegati in posledično rušiti mednarodno zaupanje[34] ter stopnjevati konfliktnost. Kot je splošno znano, naj bi bili v zadnjih odmevnejših primerih vohunjenja le-temu izpostavljeni tudi diplomati. Mogoče na tem mestu citiramo Milašinovića (1983, p. 4), ki pravi, da je resnico o delovanju sodobne diplomacije težko odkriti.

Vohunjenje, torej nezakonito dejanje, s katerim se na nedovoljen način in z nedovoljenimi sredstvi pridobi varovane skrivnosti določene države je realnost, ki je ni mogoče zanikati. Obseg in prisotnost vohunjenja po obravnavanih področjih oz. službah pa težko določljiv oz. merljiv, predvsem zaradi koncepta tajnosti delovanja. Ugotavljamo, da se beseda »vohunjenje« bistveno več in pogosteje uporablja v povezavi z obveščevalnimi službami, kot v povezavi z diplomacijo. Službi med seboj sodelujeta, v določenih primerih[35] pa bi lahko rekli, da se celo prepletata. Diplomacija in obveščevalna služba sta zaklenjeni v zakonski zvezi. Ne iz udobnosti, temveč iz nujnosti (Hughes, Oleson, 2016, p. 52). Navedeno potrjuje Milašinovićeva (1983, p. 6) trditev, ko pravi, da se diplomacija in obveščevalna dejavnost pogosto prepletata in dopolnjujeta in da je na tem mestu nujno razlikovati med dejavnostjo oseb, ki naloge opravljajo v okviru zakonskih določil in med tistimi, ki to mejo zakonitosti lahko prekoračijo.

Na prvi pogled se zdi, da nas obravnava pusti v ambivalentnem položaju med »čisto« diplomacijo in »vohunsko« diplomacijo. Podrobna in natančna analiza vodi k zaključku, da gre mnogokrat pri vohunjenju v diplomaciji oz. vohunjenju diplomatov za nelegalne dejavnosti obveščevalnih služb, ki so zamaskirane v diplomatsko delovanje, kar prav gotovo ni v prid ugledu diplomacije. Zdi se, da je delovanje pod krinko diplomacije splošno priznano in le-to države dopuščajo v »normalnih« okoliščinah, v primeru zaostrovanja mednarodnih odnosov pa javno obdolžijo in izženejo t. i. diplomate obveščevalce, o čemer pričajo nedavni dogodki, ki so sledili zastrupitvi bivšega ruskega vohuna na britanskih tleh.[36]

Celo več, nekateri trdijo, da so vohuni prisotni na vseh veleposlaništvih po svetu, kjer velja nepisano pravilo, da države sprejemnice v dotični zadevi pogledajo vstran. Hkrati izpostavijo, da zadeve ne gre posploševati in dodajo, da obstajajo tudi »pravi« diplomati, ki delujejo povsem legalno in spoštujejo mednarodne norme, med »pravimi« diplomati pa obstajajo tudi samo deklarativni diplomati v resnici pa so agentje obveščevalnih služb (Glees, 2018). Razlika med prijavljenimi in neprijavljenimi agenti obveščevalne službe v državi sprejemnici je, da prijavljeni agentje predložijo poverilnice državi sprejemnici in legalno izmenjujejo obveščevalne podatke z državo sprejemnico, neprijavljeni pa se pojavljajo na seznamu diplomatov na veleposlaništvu, vendar so vključeni v zbiranje drugih obveščevalnih podatkov (Lloyd, 2018).

Vohunjenje, torej med drugim uporaba nelegalnih ali pollegalnih metod dela, predstavlja odmik od poslanstva diplomata, je tvegano in v primeru razkritja nedvomno povzroči zaostrovanje odnosov med državami. Določene okoliščine (zaostrovanje razmer med določenimi državami, vojne, terorizem …) vplivajo tudi na delovanje diplomacije, kar lahko sproži odklone od spoštovanja mednarodno sprejetih pravil delovanja, vendar nikakor ne more biti in ni sinonim oz. pravilo delovanja diplomacije oz. diplomata.

Ugotavljamo, da se praksa moderne demokratične diplomacije odmika od slabih, tveganih in nezakonitih praks ter deluje vse bolj javno in transparentno, kar nas navdaja z optimizmom, saj navedeno pomeni, da je diplomacija kljub nekaterim dvomom, visoko profesionalna dejavnost, ki v maksimalni meri deluje v okviru mednarodnih norm in v večini primerov odpravlja konflikte, sklepa kompromise in ureja mednarodne odnose po mirni poti.

Potrebno je zavedanje, da v mednarodni skupnosti nastopajo oz. sodelujejo države z različno zgodovino, z različno stopnjo razvoja in različnimi političnimi ureditvami, kar nedvomno vodi v različne prakse in načine (nelegalne ali pollegalne) delovanja v mednarodni skupnosti in predstavlja velik izziv glede uskladitve interesov. Kar se nam zdi pomembno, je »kritična masa« držav, ki spoštuje mednarodne norme in deluje skladno z le-temi in da se v primeru kršitev ostalih udeležencev v mednarodni skupnosti, torej držav, ki jim spoštovanje mednarodno priznanih norm predstavlja težavo, ukrepa in odklone ustrezno nevtralizira, saj predstavljajo potencialno grožnjo miru in varnosti.

Urejanje mednarodnih odnosov je kompleksen in zahteven proces; če se izrazimo v prispodobi, je zapletena igra šaha. Mednarodne norme so najmanjši skupni imenovalec mednarodne skupnosti, mednarodno pravo pa v večini primerov »tiger brez zob«. Laično bi bilo pričakovati, da se norme diplomatskega prava ne bodo kršile. Tako kot lahko rečemo, da ni pravne norme, ki se ne krši, vendar posameznih deviacij oz. odklonov od prakse večine ne gre posplošiti oz. uporabiti kot sinonim določene dejavnosti v našem primeru diplomacije.

SOURCES AND LITERATURE

Baker, D. C. (2003). Tolerance of international espionage: A functional approach. V: American University International Law Review, 19, št. 5, str. 1091-1113.
URL: http://digitalcommons.wcl.american.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1176&context=auilr [20. 3. 2017]
Barring, L. (1970). Vohuni in obveščevalci od antike do danes. Ljubljana: Založba Obzorja Maribor za založbo Jože Košar.
Benko, V. (1987). Mednarodni odnosi. Maribor: Obzorja.
Bohte, B., Sancin, V. (2006). Diplomatsko in konzularno pravo. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Britovšek, J. (2008). Možnosti proučevanja obveščevalne dejavnosti.
URL: http://www.fvv.um.si/dv2008/zbornik/clanki/britovsekj.pdf [3. 8. 2016]
Britovšek, J., Sotlar, A. (2014). Zasebna obveščevalna dejavnost. V: Varstvoslovje, let. 16, št. 3, str. 278-295.
URL: https://www.fvv.um.si/rV/arhiv/2014-3/04_Britovsek_Sotlar.pdf [3. 3. 2017]
Chesterman, S. (2006). The spy who came in from the cold war: Intelligence and international law.
URL: https://www2.warwick.ac.uk/fac/soc/pais/people/aldrich/vigilant/v27n4-chesterman.pdf [22. 3. 2017]
Časopis Večer. ( 2017). Roka pravice jih stežka doseže.
URL: http://www.publishwall.si/casopisvecer/post/265638/roka-pravice-jih-stezka-doseze [26. 3. 2018]
Deeks, A. (2016). Confronting and adapting: Intelligence Agencies and Internationa Law. V: Public Law & Legal Theory Reserch Paper Series 2016-31
URL: https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2768339 [11. 5. 2017]
Dowswell, P., Fleming, F. (2006). Resnične zgodbe Vohuni. Ljubljana: Koleda.
Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih. Uradni list RS mednarodne pogodbe, št. 42/2013.
Freeman, C. W., Marks, S. Diplomacy. V: Encyclopedia Britannica.
URL: https://www.britannica.com/topic/diplomacy [2. 9. 2016]
Glees, A. (2018). When is a diplomat really just a spy? V: BBC news.
URL: http://www.bbc.com/news/newsbeat-43556816 [16. 4. 2018]
Hughes, G. P., Oleson, P. C. (2016). Diplomacy & Intelligence Strange Bedfellows. V: Intellinger: Journual of U. S. Inteligence Studies.
URL: http://www.whwg.com/wp-content/uploads/2017/01/Diplomacy-Intelligence.pdf [24. 6. 2018]
Jazbec, M. (2007). Vohun ali diplomat. 2: vojaški ataše polkovnik Vladimir Vauhnik. Revija obramba, št. 12, str. 57-58.
Jazbec, M. (2007). Vojaška in obrambna diplomacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Jazbec, M. (2009). Osnove diplomacije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Jazbec, M. (2015). Diplomat Martin Krpan. Ljubljana: Založba Forma 7.
Justinek, G. (2011). Model ekonomske diplomacije Slovenije. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor.
Kuhelj, S. (2012). Vloga in pomen vohunov med hladno vojno. Maribor: Fakulteta za varnostne vede.
Law and Customs of War (Hague IV), 1907.
URL: http://avalon.law.yale.edu/20th_century/hague04.asp [5. 8. 2016]
Lloyd, M. (2018). Sergei Skripal poisoning: It’s common practice for spies to work in embassies. So when is a diplomat a spy? V: ABC news.
URL: http://www.abc.net.au/news/2018-03-27/russia:-why-its-common-practice-for-spies-to-work-in-embassies/9594266?section=politics [16. 4. 2018]
Lukić, D. (1982). Savremena špijunaža. Beograd: Privredna štampa.
Mešič, A. (2015). Diplomatska imuniteta in njena zloraba. Maribor: Pravna fakulteta.
Milašinović, R. M. (1983). Teror slobode; lice i naličje diplomatije. Zagreb: Jugoart.
Milašinović, R. M. (1984). CIA Moć i politika. Zagreb: Birotehnika.
Petrič, E. (2010). Zunanja politika: osnove teorije in prakse. Mengeš: Center za evropsko prihodnost.
Podbregar, I. (2008). Vohunska dejavnost in gospodarstvo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Popov, D. (1973). Šifra tricycle. Zagreb: Naprijed.
Purg, A. (1995). Obveščevalne službe. Ljubljana: Enotnost.
Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.
Radsan, A. J. (2007). The unresolved equation of espionage and international law. V: Michigan Journal of International Law.
URL: http://repository.law.umich.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1170&context=mjil [13. 2. 2017]
Sancin, V., Švarc, D., Ambrož, M. (2009). Mednarodno pravo oboroženih spopadov. Ljubljana: Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje.
Simoniti, I., Jager Agius, I. (2014). Diplomatsko in konzularno pravo. V: Diplomatsko pravo izbrane konvencije/ur. Iztok Simoniti. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Str. 3-59.
Sulmasy, G., Yoo, J. (2006), Counterintuitive: Intelligence Operations and International Law. V: Berkeley Law Scholarship Repository.
URL: http://scholarship.law.berkeley.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1656&context=facpubs [20. 3. 2017]
Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.
Türk, D. (2007). Temelji mednarodnega prava. Ljubljana: GV Založba.
Thomas, G. (2010). Tajne vojne. Tržič: Učila International.
Ustanovna listina Organizacije združenih narodov. Uradni list RS mednarodne pogodbe, št. 2/2014.
Vauhnik, V. (1972). Nevidna fronta. ČGP Delo.
Vukadinović, R. (1994). Diplomacija: strategija političnih pogajanj. Zagreb: Otvoreno sveučilišče.
Wright, Q. (2008). Espionage and the doctrine of non-intervention in international affairs. V: Esseys on espionage and international law/ur. Roland J. Stanger. San Francisco: Ohio state university. Str. 3-28.

[1] Aljoša Komljenović, mag. mednarodnih in diplomatskih študij.

[2] Nezakonito dejanje, s katerim se na nedovoljen način in z nedovoljenimi sredstvi pridobi varovane skrivnosti.

[3] V članku obravnavamo državne inštitucije, ne obravnavamo zasebnih obveščevalnih služb.

[4] Prevedel avtor. Srbsko »Prikupljanje poverljivih o drugim zemljama, tajnim i nedozvoljenim sredstvima i metodama radi ostvarenja politike i ciljeva države koja organizuje takvu delatnost, radi zaštite bezbednosti svoje zemlje i nanošenje štete interesima, politici i bezbednosti drugih država.«

[5] Dostopno na URL: http://www.sova.gov.si/si/povezane_vsebine/glosar/.

[6] Prevedel avtor. Angleško »A person employed by a government or other organization to secretly obtain information on an enemy or competitor.«

URL: https://en.oxforddictionaries.com/definition/spy.

[7] Zgolj politični razlog za ukrepanje s strani vladarja ali vlade, zlasti kadar gre za odmik od odprtosti, pravičnosti ali poštenosti. Prevedel avtor. Angleško »A purely political reason for action on the part of a ruler or government, especially where a departure from openness, justice, or honesty is involved«. URL: https://en.oxforddictionaries.com/definition/raison_d’etat.

[8] Obdobje od leta 1648 do leta 1920 (Jazbec, 2009, p.48)

[9] Obdobje od leta 1920 do leta 1989 (Jazbec, 2009, p.48)

[10] Izvor izraza »hladna vojna« in začetek te vojne so podrobno opisani v delu Vukadinovića z naslovoma Diplomacija – strategija političnih pogajanj iz leta 1994, na straneh 61–72.

[11] Če poskušamo postaviti ločnico med moderno in postmoderno diplomacijo, jo glede na spremenjene prakse in na povečanje področij, s katerimi se ukvarja diplomacija, lahko umestimo v obdobje po koncu hladne vojne. Obdobje od leta 1989 dalje (Jazbec, 2009, p. 48).

[12] Nemška obveščevalna služba se je imenovala Abwerth, angleška pa MI6. Popov se je prostovoljno odločil, da bo izdajal in zavajal nemško obveščevalno službo, torej je med drugo svetovno vojno deloval na strani zaveznikov.

[13] Popov je živel trojno življenje (nemški agent, britanski agent in kot jugoslovanski poslovnež) (Popov, 1973, p. 84).

[14] Za Popova so na jugoslovanski ambasadi v ZDA ustvarili novo delovno mesto, ki ga je uporabljal za krinko (Popov, 1973, p. 120). Za delovanje v Londonu pa je uporabljal delovno mesto jugoslovanskega pomočnika vojaškega atašeja (Popov, 1973, p. 199).

[15] Poročilo šefa varnostne policije zunanjemu ministru Nemčije o delu vojaškega atašeja Vauhnika (Vauhnik, 1972, p. 167).

[16] Npr: s podatki o proizvodnji čolnov iz gumija, pantonov, proizvodnji letal, podatki o zalogah določenih surovin ipd. se je dalo z veliko gotovostjo sklepati, kako bo Nemčija v drugi svetovni vojni napadla Anglijo. S podatki na zemljevidu, kjer so bila označena mesta bombardiranja Anglije pa se je dalo sklepati tudi lokacijo napada (Vauhnik, 1972, p. 73−74).

Npr.: ime poveljnika »afriškega zbora« je lahko privedlo do zaključka o pomembnosti afriških operacij. »Po poveljniku se da presoditi pomembnost četam pod njegovim poveljstvom« (Vauhnik, 1972, p. 92−93).

[17] »Legalna« špijonaža je pridobivanje najvažnejših podatkov iz javno dostopnih virov, kjer je pomembna vsaka malenkost, sistematična obdelava podatkov, organizirano in natančno delo pa lahko privede do pravilnih sklepov (Lukić, 1982, p. 17−19).

[18] Za primere in zglede glej Vauhnik, 1972, p. 119−120.

[19] Prevedel avtor. Srbsko »Bile su to mrvice, ali ipak dovoljne da sebi stvorim manje-više potpunu sliku.«

[20] Poročilo šefa varnostne policije zunanjemu ministru o delu vojaškega atašeja V. Vauhnika (Vauhnik, 1972, p. 172).

[21] »Seznanjanje z razmerami in razvojem dogodkov v državi sprejemnici z vsemi dovoljenimi sredstvi ter poročanje o tem vladi države pošiljateljice« (DKDO).

[22] V praksi se pogosto dogaja, da se ne spoštujejo dogovorjena pravila ter da se zlorabljata imuniteta in privilegij diplomatov. Diplomatska praksa je usmerjena v delovanje, ki ni v skladu z načeli in potrebami, ki so potrebne za razvijanje dobrih oz. prijateljskih odnosov med državami (Milašinović, 1983, p. 40.).

[23] Ker Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih predstavlja temeljno kodifikacijo diplomatskega prava, se primarno opremo na določbe v citirani konvenciji. Imuniteta in privilegiji so določeni tudi v Konvenciji o specialnih misijah, dostopni na

URL: http://www.pisrs.si/Pis.web/mednarodnaPogodba?id=UN-19691216/01M in Dunajski konvenciji o predstavljanju držav v njihovih odnosih z mednarodnimi organizacijami univerzalnega značaja, dostopni na URL: http://www.pisrs.si/Pis.web/mednarodnaPogodba?id=UN-19750314/01M.

[24] Imunitete in privilegiji so obravnavani od 22. do 42. člena v citirani konvenciji.

[25] Za primere glej Mešič, 2015, p. 31.

[26] Zgodovinsko gledano zlorabo diplomatske imunitete najdemo tudi na področju hujših kaznivih dejanj kot na primer: Posilstvo, zloraba otrok, umori, tihotapljenje drog. Za primere glej Mešič, 2015, p. 32.

[27] Za podrobnosti glej URL: http://www.publishwall.si/casopisvecer/post/265638/roka-pravice-jih-stezka-doseze.

[28] Osnove oziroma izhodišče za ravnanje z vohuni v času vojne so določene že leta 1880 v Oxfordskem priročniku o zakonih vojne na kopnem (Lukić, 1982, p. 364).

[29] Npr.: Demarest citated in Radsan, 2007, p. 603.

[30] Prevedel avtor. Angleško »an unfriendly act«.

[31] Prevedel avtor. Angleško »espionage appears to be illegal under international law in time of peace if it involves the presence of agents sent clandestinely by a foreign power into the territory of another state«.

[32] Ne gre prezreti, da mnogi avtorji zbiranju informacij diplomatov, torej seznanjanju z razmerami v državi sprejemnici, pripisujejo največji pomen (Npr.: Bohte in Sancin, 2006, p. 98 in Milašinović, 1983, p. 39.).

[33] Npr.: afera Snowden, Manning, prisluhi v primeru arbitraže med Slovenijo in Hrvaško, izgoni ruskih diplomatov iz ZDA, ki naj bi bili povezani s hekerskimi vdori v račune elektronske pošte predstavnikov demokratske stranke, ipd.

[34] Primer porušenega zaupanja z dejanjem vohunjenjem je razviden iz Poziva Evropske komisije Združenim državam Amerike k ponovni vzpostavitvi zaupanja v prenos podatkov med EU in ZDA. Dostopno na URL: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-13-1166_sl.htm.

[35] Sodobne in demokratične države običajno v državi sprejemnici prijavijo posamičnega diplomata ali več diplomatov za zvezo z obveščevalnimi strukturami države sprejemnice.

[36] Meseca marca 2018 smo v medijih zasledili informacije o zastrupitvi bivšega ruskega vohuna Sergeja Skripala na britanskih tleh. V Veliki Britaniji so za zastrupitev obtožili Rusijo. Sledili so ukrepi na diplomatskem nivoju, in sicer so mnoge države izgnale ruske diplomate. Med »pravimi« diplomati, kot navajajo v ZDA, naj bi bilo mnogo »znanih obveščevalcev«, torej oseb, ki samo koristijo diplomatski status v resnici pa naj bi bili obveščevalci pod krinko diplomatskega statusa. Več na

URL: https://insajder.com/svet/zda-bodo-izgnale-60-ruskih-vohunov-zaradi-primera-skripal.

Članek objavljen v International Scientific Journal on European Perspectives, OKT 2018, VOLUME 9, NUMBER 1 (16)