POVZETEK
Pričujoči članek predstavlja sistematično analizo kompleksnega odnosa med turizmom in igralništvom v Sloveniji v obdobju od leta 1995 do 2028, pri čemer osvetljuje dinamično evolucijo tega odnosa skozi štiri kronološko opredeljena razvojna obdobja. Raziskovalna analiza razkriva paradigmatske spremembe v percepciji in pozicioniranju igralniške dejavnosti znotraj slovenskega turističnega sektorja ter identificira ključne dejavnike, ki so vplivali na transformacijo sektorskih povezav.
KLJUČNE BESEDE: igralništvo, turizem, strategija, integracija.
UVOD
V prvem razvojnem obdobju (1995–2006) je bilo igralništvo v Sloveniji prepoznano kot strateška konkurenčna prednost in konstitutivni element nacionalne turistične strategije. Ta faza je bila zaznamovana z optimalnim pozicioniranjem igralniške dejavnosti kot osrednjega produkta turistične ponudbe, kar je omogočalo učinkovito privabljanje mednarodnih turistov in generiranje pomembnih turističnih prihodkov. Institucionalni okvir je v tem obdobju podpiral sinergijski razvoj obeh sektorjev, pri čemer je igralništvo predstavljalo differentia specifica slovenske turistične identitete.
Drugo razvojno obdobje (2007–2016) je bilo okarakterizirano z identifikacijo sistemskih ovir, ki so ovirale optimalno integracijo igralniške dejavnosti v turistično ponudbo. Med najpomembnejšimi ovirami je treba izpostaviti zakonodajne omejitve, ki so omejevale operativno fleksibilnost igralniških operaterjev, ter nezadostno institucionalno vpetost igralništva v širši turistični ekosistem. V tem obdobju se je manifestirala diskrepanca med potencialom igralniške dejavnosti in njeno dejansko realizacijo v turistični praksi, kar je rezultiralo v suboptimalnem izkoriščanju sinergijskih učinkov med sektorjema.[2]
Tretje razvojno obdobje (2017–2021) je bilo zaznamovano z degradacijo igralništva na raven sekundarnega turističnega produkta, kar je reflektiralo spremembo v strateških prioritetah slovenske turistične politike. Ta paradigmatska sprememba je bila posledica kombinacije regulatornih pritiskov, družbenih percepcij in reorientacije turistične strategije proti bolj diverzificirani produktni strukturi. Posledično je igralništvo izgubilo svoj predhodni status strateškega elementa turistične ponudbe in postalo marginalizirano v kontekstu nacionalnih turističnih ambicij.
Najnovejše razvojno obdobje (2022–2028) prinaša revalorizacijo vloge igralništva kot integralne komponente slovenske turistične ponudbe. Ta revitalizacija je posledica spoznanja o neizkoriščenem potencialu sektorja in potrebi po optimizaciji turistične ponudbe z vidika dodane vrednosti. Sodobni pristop k povezovanju igralništva in turizma temelji na holistični konceptualizaciji, ki upošteva tako ekonomske kot družbene dimenzije sektorske integracije.
Analiza identificira tri temeljne kategorije izzivov, ki ostajajo ključni za prihodnji razvoj sektorskih povezav. Prvi sklop izzivov se nanaša na strukturno integracijo igralništva v turistični sektor, kar zahteva razvoj inovativnih produktnih kombinacij in operativnih sinergij. Drugi sklop predstavlja optimizacija finančnega prispevka igralništva k turizmu, vključno z maksimizacijo multiplikativnih učinkov in zagotavljanjem trajnostne ekonomske koristnosti. Tretji sklop izzivov obsega usklajevanje sektorskih aktivnosti z družbenimi pričakovanji in regulativnimi zahtevami, kar je ključno za zagotavljanje družbene sprejemljivosti in normativne skladnosti sektorskega razvoja.
ZAČETNA DOBA – IGRALNIŠTVO KOT KONKURENČNA PREDNOST (1995-2006)
Resolucija o strateških ciljih na področju razvoja turizma (1995)
Leta 1995 je Državni zbor Republike Slovenije potrdil Resolucijo o strateških ciljih za razvoj turizma, ki vključuje program aktivnosti in ukrepov za njeno izvedbo.[3] V dokumentu je bilo ugotovljeno, da je Nova Gorica edino mesto s celovito ponudbo iger na srečo. Poudarjeno je, da je privlačnost igralništva v raznolikosti iger, zabavni vrednosti in dostopnosti, hkrati pa je za ohranjanje konkurenčnosti potrebna nadgradnja s še bogatejšo in obsežnejšo ponudbo.[4]
Strategija slovenskega turizma 2001-2006
Implementacija ameriškega modela igralništva v slovenski turistični infrastrukturo je doprinesla k oblikovanju konkurenčnega turističnega produkta v evropskem prostoru. Igralne dejavnosti, kot antropološko konstituirana komponenta človekovega družbenega in kulturnega razvoja, predstavljajo stabilno osnovo za trajnostno turistično ponudbo. Igralniški kompleksi kot prostori simulacije in performativne zabave služijo kot ključni atraktorji, ki vzbujajo imaginarij obiskovalcev in vzpostavljajo nove oblike prostorskih izkušenj.[5] Igralniški turizem je v Strategiji slovenskega turizma 2001−2006 prepoznan kot absolutna konkurenčna prednost Slovenije.[6]
V navedeni Strategiji slovenskega turizma iz leta 2001 se kot strateški cilj slovenskega turizma predvideva izgradnja petih igralniško-zabaviščnih centrov, igralništvo pa se opredeli kot temeljna poslovna in zabaviščna usmeritev. Kot izhaja iz navedene strategije, je igralništvo predstavljalo najbolj razvit slovenski turistični proizvod in je bila največja konkurenčna prednost Slovenije ter njena največja poslovna razvojna turistična priložnost.
Strategija je identificirala ključne ovire razvoja: ugotovljeno je bilo, da je v zadnjih letih temeljna politika razvoja igralniške industrije ostala izrazito omejevalna in ne razvojna (omejitve koncesij in visoke davčne obremenitve). V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Slovenija prva v Evropi razvila oz. vpeljala t. i. ameriški tip igralništva (igralnica kot zabaviščni prostor), vendar ni razvila ustreznih podjetniških (lastniških) in drugih regulativnih mehanizmov, ki bi ustrezali omenjenemu načinu oz. vrsti turistične ponudbe.
Strategija je med prednostne programske usmeritve slovenskega turizma uvrstila igralniški turizem in na razvoju igralniške industrije za obdobje 2002−2006 predvidela nekatere pomembne poslovne usmeritve:
- privatizacija igralniške industrije (domači subjekti in tuji strateški partnerji)
- povečanje igralniških koncesij na 15 večjih igralniških kompleksov, od tega pet velikih igralniških centrov
- 40 koncesij za večje igralne salone z igralnimi avtomati
- koncesije za internetne igre na srečo v okviru obeh obstoječih državnih loterij
- posebne davčne olajšave pri razvoju igralniške industrije
- sodelovanje igralniških podjetij pri investicijah v turistično infrastrukturo na lokalni ravni
Strategija je predvidevala, da igralniški turizem postaja nosilni poslovni program slovenskega turizma v obdobju 2002−2006 in da se bo dejavnost razvijala kot turistična ponudba v vseh večjih turističnih središčih s tradicionalno turistično ponudbo.[7]
OBDOBJE PREPOZNAVANJA POMENA Z OMEJITVAMI (2007-2016)
Razvojni načrt in usmeritve slovenskega turizma 2007-2011
V strateškem dokumentu Razvojni načrt in usmeritve slovenskega turizma 2007-2011 je v analizi notranjega okolja ugotovljeno, da sektor iger in zabave predstavlja enega ključnih segmentov slovenske turistične industrije, vendar obstoječa zakonodajna ureditev omejuje njegov razvoj in s tem zmanjšuje konkurenčno prednost. Dokument posebej poudarja, da je treba pri razvoju igralniške dejavnosti upoštevati smernice za podeljevanje koncesij igralnim salonom, ki naj bi bile omejene le na turistična območja, saj zabava in igralništvo sodita med temeljne sestavne dele turistične ponudbe. Analiza pokaže, da slovenska igralniška dejavnost deluje predvsem kot izvozno usmerjena dejavnost, z najmočnejšimi povezavami na italijanski trg, ki sam intenzivno razvija lastno igralniško ponudbo. Geografska analiza razkrije, da je najpomembnejša igralniška infrastruktura v Sloveniji koncentrirana v obmejnih območjih z Italijo in Avstrijo, medtem ko je v drugih delih države ta dejavnost podrejena drugim turističnim segmentom. Kot ključen ukrep za izboljšanje poslovnega okolja v turizmu dokument predvideva spremembo Zakona o igrah na srečo, katere cilj je ustvarjanje ugodnejšega normativnega okolja za spodbujanje razvojnega cikla v igralništvu, predvsem z odpravo progresivnih davčnih omejitev, uvedbo koncesijskih olajšav za razvojne naložbe in omejitvijo števila podeljenih koncesij za igralne salone.[8]
Deklaracija o partnerstvu za trajnostni razvoj slovenskega turizma (2011)
Deklaracija o partnerstvu za trajnostni razvoj slovenskega turizma (2011) opozarja na nezadostno povezanost igralništva s turistično ponudbo.[9] To ugotovitev potrjuje tudi Strategija razvoja slovenskega turizma 2012–2016, ki ne zadostno integracijo tega segmenta identificira kot ključno omejitev pri krepitvi konkurenčnosti slovenskega turističnega sektorja.[10]
Strategija razvoja slovenskega turizma 2012-2016
V Strategiji razvoja slovenskega turizma 2012−2016 tvori igralništvo skupaj z zabaviščnim turizmom skupni produkt oz. sklop ponudbe za prosti čas.[11] Segment igralniške dejavnosti predstavlja pomemben sestavni del slovenskega turizma, ki z organizacijo posebnih iger na srečo bogati in izpopolnjuje celotno turistično ponudbo države. Ta specifičen turistični segment se odlikuje po mednarodni konkurenčnosti ter razvoju z visokim dodano vrednostjo. Med glavnimi izzivi za krepitev konkurenčnosti slovenskega turizma izstopa nezadostna integracija igralniške dejavnosti v širšo turistično ponudbo države. Strateški dokumenti poudarjajo nujnost spodbujanja razvoja finančno močnejših koncesionarjev za izvajanje posebnih iger na srečo, ki bi bili sposobni vzpostavljanja družbeno sprejemljivih igralniških kompleksov ter investiranja v turistično infrastrukturo v posameznih destinacijah. »Posebni cilji na področju turistično usmerjenega igralništva so spodbuditi razvoj turistične in zabaviščne infrastrukture s spodbudnim sistemom dajatev od iger na srečo, zagotoviti kakovostno in pestro obigralniško ponudbo, uvesti aktivno koncesijsko politiko, oblikovati zaokrožena igralniška območja, podrobneje opredeliti pogoje za posamezno vrsto igralne enote ter pridobiti čim večji delež ekonomske rente za državo, ki še omogoča ustrezno raven investiranja v igralniško-turistični proizvod in ustrezno donosnost koncesionarja«.[12]
PREOBRAT V PRISTOPU – IGRALNIŠTVO KOT PODPORNI PRODUKT (2017 – 2021)
Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017-2021
V Strategiji trajnostne rasti slovenskega turizma 2017−2021 je zabaviščni in igralniški turizem naveden kot sekundarni produkt, ki podpira nosilne produkte v Alpski, Mediteranski, Osrednji Sloveniji in Ljubljani. Edina makro regija, kjer to ne velja, je Panonska Slovenija – tam ni več definiran kot ključni produkt.
Ključni/nosilni produkti iz obravnavane strategije so:
- počitnice v gorah in outdoor
- poslovna srečanja in dogodki
- zdravje in dobro počutje
- doživetja narave
- gastronomija
- kultura
- sonce in morje
- športni turizem
- krožna potovanja
- turizem na podeželju
Za igralništvo strategija ne predlaga nobenih posebnih ukrepov. Nasprotno pa se osredotoča na dramatično preobrazbo državnih hotelov: predvideno je njihovo prestrukturiranje, ki vključuje celovit naložbeni načrt in načrt upravljanja. Strategija odkrito opozarja na resno stanje v državnih turističnih in igralniških podjetjih. Po njenem mnenju se ta podjetja spopadajo z neučinkovitim upravljanjem, dolgotrajnim zanemarjanjem naložb ter propadanjem hotelske infrastrukture, pri čemer je upanje za hitro rešitev težav v kratkem roku slabo.[13]
Poleg tega strategija opozarja na prevelik vpliv države v tem sektorju. Analiza razkriva »visok delež in nadzor javnega sektorja v gostinskih hotelih in igralništvu«:
- 38% lastniški delež v 20 največjih hotelskih družbah (po prihodkih),
- 32% v hotelskih družbah, ki vključujejo tudi igralništvo,
- 27% v gostinstvu in igralništvu skupaj.[14]
Ta dominanta državne lastnine je v strategiji implicitno povezana z opisanimi operativnimi težavami.
PONOVNO VREDNOTENJE VLOGE IGRALNIŠTVA (2022 – 2028)
Strategija slovenskega turizma 2022-2028
Najnovejša Strategija slovenskega turizma 2022−2028 prinaša novo oceno stanja igralništva. Ugotavlja se, da je imel igralniški sektor najnižjo rast in, da je treba »izraziteje opredeliti stališče do dejavnosti igralnic, ki je v obdobju stagnirala«.[15] Nadalje se za igralniško dejavnost usmerja, da »so potrebne osvežitve produktov in povečanje učinkovitosti upravljanja, s ciljem zaustavitve padanja ključnih kazalnikov in ponovno vsaj zmerno rast«.[16]
Prav tako se zaradi spremenjenih tržnih pogojev in usmeritev slovenskega turizma napotuje k ponovnem ovrednotenju ciljev in perspektive izvajanja igralniške dejavnosti (prirejanja posebnih iger na srečo v igralnicah in igralnih salonih), ki predstavlja integralni del slovenske turistične ponudbe. Njihov prispevek mora biti jasno usmerjen k izdelavi produktov z višjo dodano vrednostjo in združljiv z zastavljeno vizijo slovenskega turizma. Poudarjeno je, da pomembno vlogo zavzemajo koncesijske dajatve (74. čl. ZIS), ki so eden glavnih namenskih virov za financiranje turističnega razvoja in promocije – v državnem proračunu in na lokalni ravni.[17]
Ključni ukrep: Oblikovanje modela in zakonodajnega okvira
Strategija predvideva ukrep »Oblikovanje modela in zakonodajnega okvira za razvoj igralniške dejavnosti v Sloveniji (posebnih iger na srečo v igralnicah in igralnih salonih) z vidika igralništva kot turistično-zabaviščnega produkta«.[18]
Analiza trenutnega stanja razkriva, da je igralniška dejavnost v Sloveniji v obdobju tržnih in družbenih transformacij doživela marginalizacijo znotraj turističnega ekosistema, kar se odraža v nezadostnem priznanju njenega potenciala kot konstitutivnega elementa nacionalne turistične infrastrukture. Specifičnost dejavnosti igralništva (igralnice in igralni saloni) ter njihovi potencialni negativni eksternaliteti zahtevajo implementacijo diferencirane regulatorne paradigme, ki omogoča integracijo sektorja v holistično turistično ponudbo na destinacijski ravni, pri čemer je ključno upoštevanje načel okoljske vzdržnosti. Identifikacija rizika divergentnega sektorskega razvoja nakazuje možnost konfliktnih interesov med potrebami lokalnih skupnosti in aspiracijami po zagotavljanju kvalitetne igralniške infrastrukture. Posledično se zastavlja imperativ usmeritve dejavnosti v korelaciji s sodobnimi razvojnimi paradigmami, vizijo slovenskega turizma ter aktualnimi razvojnimi politikami, z namenom komplementarnosti ponudbe z visoko dodano vrednostjo. Glede na občutljivost sektorja in fiskalni pomen koncesijskih obveznosti, opredeljenih v 74. členu Zakona o igrah na srečo (ZIS), ki predstavljajo instrumentalni vir financiranja turističnega razvoja tako na državni kot lokalni ravni, se usmerja k pripravi specializiranih usmeritev za razvoj igralništva kot integralnega komponenta turistične ponudbe.[19]
Predvideni ukrep obsega izdelavo analitično-razvojnega dokumenta, ki predstavlja temeljno podlago za usmeritve razvoja igralniške dejavnosti kot integralnega elementa slovenske turistične ponudbe. Realizacija ukrepa poteka v štirih zaporednih fazah, ki zagotavljajo celovit pristop k implementaciji zastavljenih ciljev.
Prva faza predvideva pripravo analitično-razvojnega dokumenta, katerega vsebinski okvir obsega analizo obstoječega stanja, opredelitev razvojnih ciljev ter formulacijo usmeritev za razvoj igralniške dejavnosti z namenom integracije v slovensko turistično infrastrukturo. Dokument mora biti usklajen s strateškimi usmeritvami, opredeljenimi v strategiji slovenskega turizma za obdobje 2022–2028. Za pripravo dokumenta sta pristojna Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport ter Ministrstvo za finance, končna potrditev pa je v pristojnosti Vlade Republike Slovenije.
Druga faza obsega pripravo in sprejem zakonodajnih sprememb in dopolnitev Zakona o igrah na srečo, pri čemer predstavlja predhodno pripravljeni analitično-razvojni dokument konceptualno osnovo za normativne prilagoditve. Cilj zakonodajnih sprememb je opredelitev vloge igralniške dejavnosti v okviru celovite turistične ponudbe Slovenije s poudarkom na spodbujanju pozitivnih učinkov in omejevanju negativnih vplivov na kakovost turistične ponudbe destinacij. Ta aktivnost je sicer povezana z ukrepom Ovrednotenje in dopolnitev pogojev, modela in načrta upravljanja naložb državnih družb v turizmu in vključuje sodelovanje Ministrstva za finance, Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Vlade Republike Slovenije ter Državnega zbora Republike Slovenije.
Tretja faza predstavlja implementacijo ukrepa z vodenjem ustrezne politike usmerjanja in nadzora igralniške dejavnosti, pri čemer se slednja pozicionira kot igralniško-zabaviščni produkt slovenskega turizma. Za izvedbo te faze sta pristojna Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport ter Ministrstvo za finance.
Četrta faza obsega vzpostavitev sistema rednega spremljanja in nadzora nad izvajanjem ter rezultati implementiranega ukrepa z zagotavljanjem medresorskega sodelovanja med Ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport ter Ministrstvom za finance.[20]
Sintezna ugotovitev
Predviden ukrep iz najnovejše strategije slovenskega turizma lahko interpretiramo, da je igralniška dejavnost v Sloveniji v zadnjem obdobju, zaradi tržnih transformacij in družbenih dejavnikov, doživela marginalizacijo v turističnem ekosistemu, kar se manifestira v nizki institucionalni salienci kot sestavnega elementa nacionalne turistične ponudbe. Strategije (tako igralniške kot tudi turistične) dosledno konceptualizirajo igralništvo skozi prizmo »klasičnega/tradicionalnega« prirejanja iger na srečo v fizičnih igralnicah in igralnih salonih, pri čemer anahronistično zanemarjajo oz. zapostavljajo paradigmatični premik k digitalnim platformam. Inherentne karakteristike tradicionalnega igralništva in njegove negativne eksternalije zahtevajo diferencirano regulativno intervencijo, ki mora obsegati tudi digitalno dimenzijo za funkcionalno integracijo v holistični turistični produktni portfelj. Pri tem obstaja kritična potencialnost sektorske fragmentacije, kjer divergentni razvoj, še posebej v luči neravnovesja med fizično (land based) in spletno ponudbo (online), kompromitira lokalne kolektivne interese ter inhibira evolucijo kakovostne in celostne ponudbe, kar nujno zahteva sinergijsko usmeritev skladno s sodobnimi paradigami (vključno s t.i. spletnim igralništvom, da e-gaminga sploh ne omenjamo), turistično vizijo in razvojno politiko. Občutljivost subsistema (če tako pojmujemo igralništvo znotraj turizma) ter fiskalna logika koncesijskih dajatev, ki generirajo znatne namenske fiskalne tokove za turistični razvoj – legitimirata oblikovanje specializiranih usmeritev, vendar le ob kritičnem premisleku o diskrepancah med regulatornim fokusom na fizične infrastrukture in eksponentno rastjo digitalnega igralništva.
NA KRATKO O STRATEGIJAH IGRALNIŠTVA
Strategija razvoja igralništva (1997)
Strateški dokument iz leta 1997 je konceptualiziral igralniško dejavnost kot komplementarno komponento integrirane turistične ponudbe, pri čemer je bila njena primarna funkcija stimulacija turistične industrije. Strategija je temeljila na izvozno orientiranem modelu igralniških storitev z zahtevo po ohranjanju domačega lastništva igralniških podjetij.
Dokument je identificiral štiri tipologije igralniških turističnih produktov:
Igralniško-zabaviščni centri so bili koncipirani kot destinacije, osredotočene na mednarodno klientelo z načrtovanim večdnevnim bivanjem. Igralnice v turističnih centrih so bile opredeljene kot dopolnilna komponenta turistične infrastrukture, primarno usmerjena k tujim obiskovalcem. Mestne igralnice so bile locirane v večjih urbanih in obmejnih območjih, medtem ko so igralni saloni predstavljali omejen obseg ponudbe (30-100 igralnih avtomatov), namenjeni tako domači kot tuji klienteli in izključno integrirani v turistične objekte ali komplekse.[21] Igram na srečo, ki se odvijajo preko spleta, vplačila pa nakazujejo v tujino, ni namenjeno veliko pozornosti, le to, da jih je treba zakonsko omejiti.[22]
Strategija razvoja iger na srečo v Sloveniji (2010)
Strateški dokument iz leta 2010 je bil formuliran z optimističnimi projekcijami razvoja. Za posebne igre na srečo je opredelil razvojne smernice, ki so se osredotočale na kvantitativni obseg ponudbe in ne na diverzifikacijo tipov iger. Strategija je uvedla pet kategorizacij igralnic z različnimi davčnimi režimi:
- mega igralniško-zabaviščni center
- igralniško-zabaviščni center
- grand kazino
- igralnica (kazino)
- igralni salon
Izjemoma je bila za kategorijo “mega igralniško-zabaviščni center” predvidena liberalizacija lastniške strukture z odpravo omejitve minimalnega 51-odstotnega deleža države, državnih podjetij in lokalnih skupnosti, vendar le v primeru javno-zasebnih partnerstev. Empirična analiza kaže, da praktično nobena od strateških usmeritev ni bila implementirana.[23] Strategija za spletne igre na srečo predvideva nadaljevanje obstoječe ureditve s prirejanjem v omejenem obsegu, usmerjenem v pokrivanje domačega povpraševanja.[24]
Sintezna ugotovitev
Komparativna analiza strateških dokumentov razvoja in implementacije igralništva v Sloveniji razkriva konsistentno orientacijo na mednarodno klientelo kot primarno ciljno skupino, ob sočasnem vzdrževanju domačega lastništva družb, ki prirejajo igre na srečo (klasične igre, posebne igre v igralnicah/igralnih salonih in igre na srečo, ki se odvijajo preko spleta).
Prirejanje posebnih iger na srečo in ponudba v igralnih salonih predstavlja odstop od tega vzorca, saj omogoča participacijo zasebnega sektorja in tuja investicijska vlaganja. Analiza identificira nezadostno ambicioznost pri usmerjanju na mednarodno igralniško klientelo v širšem evropskem in globalnem kontekstu.[25]
Spletne igre na srečo (online) so v strateških in regulatornih okvirih obravnavane periferno, kljub dejstvu, da predstavljajo ustaljen segment igralniške industrije že dalj časa ter da poteka intenzivna digitalizacija družbe z integracijo naprednih tehnologij. Vzroki za tovrstno regulatorno zadržanost niso jasno artikulirani, vendar se pogosto utemeljujejo s potrebo po preventivni zaščiti igralcev, zlasti ranljivih populacijskih skupin. Vendar pa ostaja odprto vprašanje, ali takšna zadržanost dejansko prispeva k spodbujanju odgovornega vedenja igralcev oz. ali morda predstavlja oviro za razvoj učinkovitih regulatornih pristopov.
Zunaj mikro-regionalnega okolja (obmejne regije Italije in Avstrije, z izjemo posameznih lokacij na področju republik nekdanje Jugoslavije) slovensko igralništvo ne izkazuje zaznavne prisotnosti ali vpliva. Tovrstno obmejno igralništvo predstavlja relativno pogost vzorec delovanja tudi v globalnem merilu, pri čemer gre za fenomen razvoja igralniške industrije na obmejnih območjih med državami ali regijami, kjer ena stran izkoristi konkurenčne prednosti, pogosto v obliki fleksibilnejše in liberalnejše zakonodajne ureditve.
Dodatno velja opozoriti na dejstvo, da se v sredini leta 2025 država sooča s situacijo, ko še vedno ni sprejeta nova strategija razvoja iger na srečo. Ta okoliščina nakazuje na morebitno pomanjkanje jasne vizije in usmeritev s strani pristojnih institucij glede prihodnjega razvoja tega sektorja. Odsotnost celovite strategije lahko predstavlja izziv za učinkovito upravljanje in usmerjanje panoge iger na srečo, saj ni jasno opredeljenih dolgoročnih ciljev in prioritet razvoja.
Navedena situacija postavlja pod vprašaj sposobnost države, da bi zagotovila konsistentno in premišljeno regulacijo ter razvojno politiko na tem področju. Pomanjkanje strateške usmeritve lahko posledično vpliva na negotovost deležnikov v panogi ter otežuje sprejemanje ključnih odločitev za prihodnji razvoj sektorja.
Tovrstna situacija zahteva pozorno obravnavo s strani pristojnih organov, da bi se zagotovila jasna in konsistentna regulativna in razvojna politika na področju iger na srečo.
SINTEZA: EVOLUCIJA ODNOSA TURISTIČNE DEJAVNOSTI DO IGRALNIŠTVA
Na podlagi kronološkega pregleda strateških dokumentov s področja slovenskega turizma lahko ugotovimo jasno evolucijo odnosa turistične dejavnosti do igralništva, ki jo lahko razdelimo v štiri ključna obdobja:
- Obdobje prepoznavanja potenciala (1995-2006)
V tem obdobju je bilo igralništvo prepoznano kot izjemno pomemben del turistične ponudbe. Resolucija iz leta 1995 je identificirala potrebo po razvoju tega segmenta, Strategija 2001-2006 pa je igralništvo postavila v središče slovenskih turističnih ambicij. Igralništvo je bilo opredeljeno kot »najbolj razvit slovenski turistični proizvod« in »največja konkurenčna prednost Slovenije«. V tem obdobju je bila ambicija velika – predvidenih je bilo pet velikih igralniško-zabaviščnih centrov, igralništvo naj bi postalo »nosilni poslovni program slovenskega turizma«.
- Obdobje razočaranja in prepoznavanja ovir (2007-2016)
Drugo obdobje je zaznamovalo prepoznavanje, da so bila pričakovanja previsoka in da implementacija zaostaja za strategijami. Čeprav je bil proizvod iger in zabave še vedno prepoznan kot »eden najpomembnejših segmentov slovenskega turizma« (Razvojni načrt 2007-2011), se je začelo poudarjanje problemov: zakonodaja omejuje razvojno dejavnost, igralništvo je »premalo vpeto v turistično ponudbo« (Deklaracija 2011, Strategija 2012-2016). V tem obdobju se je oblikoval paradoks – na eni strani prepoznavanje pomena igralništva, na drugi strani pa identificiranje njegove nezadostne integracije v turistično ponudbo kot ovire za konkurenčnost.
- Obdobje marginalizacije (2017-2021)
Tretje obdobje prinaša »dramatičen« preobrat. Strategija trajnostne rasti 2017-2021 igralništvo degradira iz ključnega/nosilnega produkta v sekundarni/podporni produkt. To kaže na fundamentalno spremembo v razumevanju vloge igralništva v slovenski turistični strategiji. Igralništvo izgublja svojo vlogo primarnega razvojnega dejavnika turizma in prevzema sekundarno funkcijo podporne dejavnosti. V tem obdobju se tudi izpostavi problematika neučinkovitega javnega upravljanja igralniških podjetij.
- Obdobje ponovnega vrednotenja (2022-2028)
Četrto obdobje prinaša pragmatičen pristop k igralništvu. Strategija 2022-2028 eksplicitno priznava, da je igralniški sektor imel »najnižjo rast« in potrebuje »osvežitve produktov«. Vendar pa strategija ponovno poudarja, da igralništvo predstavlja »integralni del slovenske turistične ponudbe« in da koncesijske dajatve predstavljajo pomemben vir financiranja turizma. To obdobje se osredotoča na »ponovno ovrednotenje ciljev in perspektive« igralniške dejavnosti.
Ključne ugotovitve o odnosu turistične dejavnosti do igralništva:
- Cikličnost odnosa: Odnos turistične dejavnosti do igralništva je cikličen – od velikih pričakovanj preko razočaranja do marginalizacije in nazaj k pragmatičnemu pristopu.
- Razkorak med strategijo in implementacijo: Konstantna tema skozi vsa obdobja je razkorak med ambicioznimi strateškimi načrti in dejansko implementacijo. Praktično nobena od velikih strateških usmeritev ni bila v celoti realizirana.
- Spreminjajoča se vloga: Igralništvo je skozi čas spreminjalo svojo vlogo od predvidene »absolutne konkurenčne prednosti« do »podpornega produkta« in nazaj k »integralnemu delu turistične ponudbe«.
- Stalna problematika integracije: Skozi vsa obdobja se pojavlja problem nezadostne integracije igralništva v širšo turistično ponudbo, kar kaže na strukturne izzive pri povezovanju teh dveh sektorjev.
- Fiskalna pomembnost: Ne glede na spreminjajočo se strateško vlogo je igralništvo konstantno prepoznano kot pomemben vir financiranja turizma preko koncesijskih dajatev.
- Obmejni karakter: Slovensko igralništvo ostaja v veliki meri omejeno na obmejno območje z Italijo in Avstrijo, kar kaže na omejeno mednarodno konkurenčnost.
Zaključimo lahko, da je odnos turistične dejavnosti do igralništva v Sloveniji kompleksen in spreminjajoč. Čeprav je igralništvo vedno obravnavano kot del turistične ponudbe, se je njegova percipirana pomembnost in strateška vloga skozi čas močno spreminjala. Trenutni pristop kaže na poskus pragmatičnega uravnoteženja med prepoznavanjem potenciala igralništva in realnimi omejitvami njegovega razvoja v okviru slovenske turistične strategije.
SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE
- Deklaracija o partnerstvu za trajnostni razvoj slovenskega turizma. (2011). Ljubljana: Ministrstvo za gospodarstvo
- Komljenović, A. (2023). Slovenski model igralništva v mednarodnem kontekstu: predlog sprememb (doktorska disertacija). Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije.
- Resolucija o strateških ciljih na področju razvoja turizma v Republiki Sloveniji s programom aktivnosti in ukrepov za njeno izvajanje (ReSCPRT). Uradni list RS, št. 7/1995.
- Strategija razvoja slovenskega turizma 2012–2016. (2012). Ljubljana: Vlada Republike Slovenije.
- Strategija razvoja iger na srečo v Sloveniji 2010–2020. (2010). Ljubljana: Vlada Republike Slovenije.
- Strategija slovenskega turizma 2001–2006, delovni skrajšan povzetek. (2001). Ljubljana: Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarstvo.
- Strategija slovenskega turizma 2022–2028. (2022). Ljubljana: Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.
- Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021. (2017). Ljubljana: Vlada Republike Slovenije.
- Uran, M., Ovsenik, R. Razvojni načrt in usmeritve slovenskega turizma 2007−2011. Portorož: UP Turistica.
- Vesenjak, P. et al. (1997). Strategija razvoja igralništva Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Sektor za turizem.
—
[1] O avtorju: Aljoša Komljenović je doktor znanosti na področju mednarodnih in diplomatskih študij. Več kot dve desetletji se profesionalno ukvarja z igralništvom, v zadnjih letih pa se med drugim posveča raziskovanju slovenskega igralništva v mednarodnih okvirjih in gospodarski diplomaciji. Email: aljosa.komljenovic@gmail.com.
[2] Turizem v najširšem smislu je pojem, ki ga razumemo in povezujemo z dejavnostmi, ki so namenjene preživljanju prostega časa. V tem kontekstu bo igralništvo vedno del turizma, torej način preživljanja prostega časa.
[3] ReSCPRT, 1995.
[4] Ibid.
[5] Strategija slovenskega turizma 2001−2006, 2001, str. 12.
[6] Ibid., str. 9.
[7] Ibid., str. 16−17.
[8] Glej Uran, Ovsenik.
[9] Deklaracija o partnerstvu za trajnostni razvoj slovenskega turizma, 2011.
[10] Strategija razvoja slovenskega turizma 2012−2016, 2012, str. 34.
[11] Ibid., str. 45.
[12] Ibid., str. 53.
[13] Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017−2021, 2017.
[14] Ibid. str. 172.
[15] Strategija slovenskega turizma 2022-2028, str. 43.
[16] Ibid., str. 49.
[17] Ibid., str. 148.
[18] Ibid., str. 149.
[19] Glej Ibid., str. 157.
[20] Ibid.
[21] Komljenović, 2023, str. 107-108.
[22] Vesenjak et al., 1997, str. 50.
[23] Komljenović, 2023, str. 107-108.
[24] Strategija razvoja iger na srečo v Sloveniji 2010−2020, 2010, str. 34−35.
[25] Za več glej Komljenović, 2023.